Kako prepoznam tisto, kar me resnično kliče, in ločim med tem, kar je dobro zame, od tistega, kar mi narekuje okolje? V tem iskanju ni enostavnih odgovorov, a vse se začne z opazovanjem občutkov, ki jih določene odločitve v nas vzbudijo.
Ko se znajdem pred izbiro, pogosto najprej začutim impulz. Ta impulz je pogosto prepleten z mislimi, kot so: "To se spodobi," "To bi jaz tudi morala imeti, kot vsi drugi," "S tem bom lepša, mlajša, boljša, bolj uspešna, bolj 'in'." V teh mislih je vpletena tudi predstava o tem, kako me bodo drugi videli, če bom to imela – kakšen ugled, potrditev ali priznanje bom s tem pridobila. Ta potreba po potrditvi izvira iz globoko zakoreninjenega prepričanja, da me bo nekaj zunanjega naredilo boljšo, vrednejšo, da bo dvignilo mojo vrednost v očeh drugih. In čeprav se morda za trenutek res počutim boljše, ta občutek ni trajen – odvisen je od tega, da tisto stvar nenehno ohranjam ali obnavljam.
Vse to izhaja iz vzgoje in družbenih norm, ki nas učijo, kako naj bi razmišljali in kaj naj bi si želeli. Vendar pa to ni nujno tisto, kar je resnično naše.
Ko nekaj resnično prihaja iz mene, je občutek popolnoma drugačen. Morda ne bo poželo aplavza ali izzvalo potrditve in uspeha pri drugih, vendar to storim, ker me izpolnjuje, ker je to nekaj, kar je meni blizu in dragoceno. To naredim zase. V takih trenutkih čutim, kako nekaj v meni zažari – občutek notranjega zadovoljstva, ki ni pogojen z odzivom drugih. Če potrditev pride tudi od zunaj, jo sprejmem kot bonus, vendar ni to tisto, zaradi česar sem neko odločitev tudi sprejela.
Občutek, da je nekaj naše, lahko torej začutimo skozi svoj notranji odziv, občutek miru, izpolnitve in resničnega zadovoljstva, ki ga doživimo ob določenih izbirah ali dejanjih. Ko nas neka odločitev izpolnjuje na način, ki ni povezan z zunanjimi pohvalami, ugledom ali potrditvijo drugih, ampak nas globoko znotraj napolni, potem vemo, da je to nekaj, kar je resnično naše. Občutek, ko nekaj "zažari" v tebi, je znak, da si na pravi poti.
Pogosto je težko ločiti med tem, kar si zares želimo, in tem, kar si mislimo, da moramo imeti, ker to narekuje družba ali naše okolje. Impulzivnost, ki jo čutimo, ko si nekaj zaželimo zaradi zunanjih dejavnikov (kot so ugled, videz, uspeh), je pogosto povezana s potrebo po zunanji potrditvi. To ni vedno slabo, vendar se je vredno vprašati, ali nas bo ta izbira resnično izpolnila na dolgi rok ali pa je le trenutna potešitev egoističnih potreb.
Kako se orientirati?
Ključno je, da se naučimo poslušati svoje občutke in razlikovati med tistim, kar nas resnično izpolnjuje, in tistim, kar nas zapeljuje zaradi zunanjih pritiskov. To zahteva poglobljeno samorefleksijo, iskrenost do sebe in pogum, da sledimo poti, ki morda ne bo vedno naletela na odobravanje drugih. Vzgojeni smo, da iščemo zunanjo potrditev, vendar je prava vrednost v tem, da najdemo svojo lastno potrditev znotraj sebe.
Sprejemanje odločitev, ki resonirajo z našo notranjostjo, nam prinaša dolgoročno zadovoljstvo in notranji mir, medtem ko sledenje zgolj zunanjim kriterijem pogosto vodi v občutke praznine in nezadovoljstva.
Vsakič, ko se znajdeš pred pomembno odločitvijo, si vzemi trenutek za razmislek. Vprašaj se: "Ali me to resnično izpolnjuje, ali pa to počnem zato, ker pričakujem potrditev od drugih?" Poslušaj svoje telo, svojo intuicijo. Če začutiš notranji mir in zadovoljstvo, tudi brez zunanje potrditve, je to znak, da slediš pravi poti. Ne dovoli, da te zunanji pritiski preglasijo. Tvoja notranja vrednost ni odvisna od mnenj drugih, temveč od tega, kaj resnično resonira s teboj in te napolni z občutkom izpolnitve.
Marjetka Gojkošek