Odločila sem se, da želim čim bolj stremeti k avtentičnosti, rasti, poglabljanju, nežnosti in sočutju do sebe. To so vrednote, ki jih želim poglabljati tudi z ženskami, s katerimi delam. Moje delo čutim kot svoje poslanstvo; pomagati ženskam kako vzpostaviti stik s seboj, se vrniti k svoji pravi naravi, rasti na osebni ravni, poglobiti odnos s seboj in odkriti, kdo v resnici so. Skupaj bomo raziskovale, kaj jih resnično kliče in kaj so le družbene smernice, ki jih ženejo, da sledijo tistemu, kar se od njih pričakuje.
Prevečkrat se ujamemo v past izpolnjevanja pričakovanj – delamo, kar mislimo, da je prav, kar bo prineslo ugled, priznanje, ali morda mir v odnosih, bodisi doma ali na delu. Vendar naše srce sega veliko globlje kot zgolj do analitičnega uma, ki ga večina ljudi jemlje za najboljše orodje. Sama sem dolga leta sledila razumu, ker je bilo razmišljati zame lažje kot čutiti. Misli ne bolijo, medtem ko so čustva lahko zelo boleča. A ravno te bolečine nas učijo največ. V svojem delu želim iti onkraj racionalizacije in logike – želim se dotakniti čustvovanja, čutenja, in dovoliti, da nas bolečina doseže, nam zaupa, zakaj je tu in pred čim nas želi zaščititi.
Avtentičnost je tesno povezana s pogumom in predrznostjo – si jaz upam biti zares jaz, tudi ko drugi tega ne odobravajo? Družbena pričakovanja glede naših odločitev glede družine, dela, hobijev, videza, osebnih izbir so močna, vendar se moram vprašati: ali si res želim živeti na ta način, ali pa le iščem aplavz in potrditev drugih? Pogosto zamenjujemo želje družbe z lastnimi željami, saj le-te vplivajo na nas, ko jih dovolj pogosto slišimo. Kolektivna zavest nas pogosto vodi stran od tega, kar si v resnici želimo. Že od otroštva nas učijo, kaj se spodobi in kaj ne, kaj se od nas pričakuje, kako se čim lepše obnašati, in tako to tudi slej ko prej ponotranjimo. Biti zvest sebi se zdi nevarno – bojimo se, da bomo osamljeni, če se ne prilagodimo. A le malo kdo pomisli, kakšno ceno plačujemo za neizražanje sebe.
Moj lastni primer je postavljanje spletne strani in svojega podjetja. Ljudje so mi ponujali različne nasvete, kaj mora biti na tej strani in kaj naj storim, da bom bolj uspešna. Ker podjetništvo ni moje močno področje, sem z občudovanjem spremljala strokovnjake in poslušala njihove nasvete. Eden izmed njih je bil, naj razvijem step by step program, ki bo ljudi pripeljal od točke A do B. Tak način bi naj privabil ljudi in jih prepričal, da sem prava oseba za njih. Vendar mi ta nasvet ni zvenel kot nekaj, kar bi si resnično želela. Zavedam se, da bi to pomenilo hitrejšo in bolj enostavno pot, vendar ne morem hoditi po poti drugih in posvajati njihovih produktov, četudi zelo uspešnih. Morda to pomeni počasnejšo pot z več ovirami, a to je moja pot. Želim ustvarjati nekaj svojega, ne le ponavljati za drugimi.
V podjetništvu je cel kup nasvetov, s katerimi lahko zares uspeš. A če ob njihovi omembi izgubiš motivacijo in navdih, potem to verjetno ni zate. Tisto, kar ti resnično zasije v očeh, je tisto, kar je resnično tvoje. Ključnega pomena je, da avtentično slediš svoji zgodbi, tudi če to pomeni, da imaš na koncu manj strank kot drugi. Pomembno je, da veš, zakaj stojiš za svojim delom, in da si ponosen nanj, ker je pristno in resnično tvoje.
Ti nasveti, ki sem jih prejela, so sicer dobri, a niso nujno primerni zame. Vsak podjetnik mora najti svoj način, saj ena rešitev ne ustreza vsem. Avtentičnost in posnemanje drugih preprosto ne gresta skupaj. Tisto, kar je všeč večini, ni nujno pravo tudi zame. Če se prilagajamo drugim, lahko izgubimo navdih in smer. Zato je ključnega pomena, da si upamo hoditi po svoji poti, ustvarjati svoje ideje in slediti svoji viziji – kajti le tako bomo lahko resnično avtentični in izpolnjeni.
Marjetka Gojkošek